Doma pripravljen pralni prašek, deodorant in mehčalec

1. Pralni prašek: naribal sem 1 kocko naravnega in veganskega mila, dodal 3 jušne žlice kristalne sode in raztopil v 3 L vrele vode. Ko se bo zmes ohladila, bo nastala želatina. Uporabiš jo po merici (velik zamašek ali dva) direkt v bobnu pralnega stroja.

image

image

image

image

image

2. Deodorant: na pari raztopiš nekaj kokosove maščobe in vmešaš sodo bikarono. Sodo dodajaš po občutku, da zmes ni premastna in ne pretrda. Deodorant uporabljaš tako, da jo zajameš z namokrenimi prsti in jo naneseš malo pod pazduho. Deluje in učinkuje cel dan, tudi za športno zelo aktivne, kot sem jaz.

image

image

image

3. Mehčalec perila: 100 g sode bikarbone raztopiš v 100 mL destilirane vode, priliješ počasi 600 mL alkoholnega kisa in na koncu, ko je snov dobro premešana, še 600 mL destilirane vode. Po želji dodaš 15-20 kapljic eteričnega olja.

image

image

image

Domači prašek za pranje perila

image

image

Naribaš 1 kocko naravnega mila in dodaš 3 jušne žlice kristalne sode.

image

Zavreš 3 L vode in odstaviš z ognja.

image

S plastično kuhalnico razmešaš naribano milo in kristalno sodo v prej zavreli vodi. Mešaš, dokler snov ne raztopiš.

image

Ko se zmes ohladi, preliješ v plastične posode, še preden iz zmesi nastane želatina.

Delano po tem receptu: MonArt

Zbiranje odpadkov – podlaga za ločevanje in odvoz odpadkov še prešibka

Ločevanje odpadkov so ljudje več ali manj že sprejeli za potrebno opravilo v svojem gospodinjstvu. Sedlo se je pod kožo, pohvalno in po občutku presenetljivo dobro. Že če se ločuje v grobem plastika, steklo, papir in biološki odpadki, se loči večino potrebnega odpadja. Isto pozitivno je, tudi če ločevanje ne poteka ravno vzorno, saj namreč že vsaka ločitev pomeni doprinos pri predelavi in reciklaži. Iz tega razloga je potrebno spodbujati vsako najmanjšo pozitivno prakso in ne prevzgajati ljudi z globami, ki povzročijo še več slabe volje in avtomatičen upor tisti sili od odzgoraj. Skratka, kupi nesortiranih smeti gubijo svoj delež od celote na račun sortiranja, a če bi bila kriza na področju smetenja okolja res skrb zbujajoča, bi država izkazala večji interes, da uredi to področje. S tem mislim, da bi država z vsemi sredstvi pomagala, da se smetenje izkorenini. Ker tega ne stori v zadostni meri, je nezadostno skrbno ravnanje z odpadki tudi med ljudmi. Smetnjaki krajevnih skupnosti so prepolni. Za ta pojav niso krivi krajani, ki pridno sortirajo odpadke in hitro napolnijo smetnjake. Če bi bil državni interes očistiti in pred smetmi zavarovati okolje, bi bile subvencije za zbiranje in odvoze smeti tolikšne, da bi se ljudem splačalo, da ločujejo (ker s tem ne bi imeli stroška). Posledično bi na sistemski ravni nastajali manjši stroški pri odpravi negativnih posledic, ki jih neločeni, nepravilno odloženi odpadki ali nelegalna odlegališča smeti povzročajo. Če bi bil državi v interesu, bi pripravila takšen teren za delo z odpadnimi materiali, da do težav, kot jih v zvezi z njimi poznamo, ne bi prihajalo. Saj pa ne more stati patrij (namesto fraze “ne more stati konja”), da se na določeno število prebivalstva zagotovijo dovolj veliki zabojniki za smeti, da se jih po vseh mogočih izračunih v nobenih primerih ne da prenapolniti, in redni odvozi, saj je čisto okolje predvsem v javnem in ne (samo) v zasebnem interesu.