Archive for the 'socialno delo 2017' Category

#december31

31/12/2017

#december29

29/12/2017

#december28

28/12/2017

#december23

23/12/2017

#december22

22/12/2017

#december21

21/12/2017

#december20

20/12/2017

Pomen in vloga socialnega dela v vrtincu sprememb

09/11/2017

Vloga socialnega dela se spet spreminja v smer nadzora, stran od konceptov pomoči. Ljudi potiskamo v želene izbire. To je logika socialnega inženiringa. Primer tega je koncept socialne aktivacije. To je preobrat, da z delom pogojujemo pravice in storitve po principu palice in korenčka. Socialno delo je zdaj v težkem položaju.

Raziskava IRSSV je pokazala, da imajo strokovni delavci CSD slabšalno mnenje o ljudeh, ki prejemajo pomoč, s katerimi delamo. Vendar to je značilnost, ki se širi po vsej Evropi.

Popularna psihologija sporoča, da se lahko ljudje v nekakšnih desetih korakih lahko spremenijo ali pod ustrezno motivacijo. A njihova realna težava je njihov položaj, v katerem so se znašli.

Socialnopolitična pričakovanja, kako bodo socialni delavci postopali in gledali na ljudi, so drugačna, kot so bila pred 15-imi leti. Sedaj se pričakuje, da bodo ljudje bolj vplivali na svoje vedenje in se spreminjali.

Za socialne delavce je pomembno, da postanemo družbeno angažirani in bolj aktivni na tem področju, kot smo bili do sedaj.

Rabiš moč in pogum, da se boriš za to, da delaš socialno delo in se boriš proti neoliberalnemu kapitalizmu sodobnega časa. Zavezali smo se pomoči in podpori na način soustvarjanja. To je odnos in proces, soustvarjanje podpore in pomoči ljudem v psihosocialnimi stiskami. Varovati moramo človekovo dostojanstvo. Človekovo dostojanstvo se prične v odnosu in v delovnem odnosu smo tega zavezani.

Zakonodaja z leta 2010 je storila ogromno trpljenja, ker ni izhajala iz logike pomoči. Pomoč pomeni več moči in ne manj. Ta družba potrebuje sicer policiste, pravnike ipd., potrebuje pa tudi socialne delavce. Ideji, da inženiramo ljudi, da jih spreminjamo, smo se ji odpovedali že v devetdesetih letih. Psihologija in pedagogika to še danes počne.

Po konceptih dela smo v Sloveniji na evropskem in svetovnem vrhu. Zato si ne smemo dovoliti, da ne bi delali, kot moramo delati. Mi imamo teorijo ravnanja, teorijo o tem, kako delati. Sociologija in psihologija sta odbrzeli v objektivnost. Družbeni pogoji otesnjujejo in potiskajo socialno delo med pomagajočimi poklici najnižje, vendar mi ne smemo na to pristati. Socialnega dela ni, če ni odnosa, če ni delovni odnos.

Pomoč se spet pričenja obravnavati kot patologija, kar je potrebno popraviti. Ideja, da ljudje niso v redu, da se morajo spremeniti, da jih moramo popraviti. Končno smo pričeli ločiti človeka od problema, pa smo spet tam, kar smo že prešli.

Prinašamo samospoštovanje, občutek lastne vrednosti in pogoje za rast, njihovo rast v dialogu. Odzvati se na to, kaj imajo in ne na to, kaj nimajo.

Neoliberalni čas nam jemlje časa za življenje. Brez časa pa ne moremo delati socialnega dela. Nihče ne more kar zdrsniti v socialno delo. 7-8 min potrebujemo, da ga pridobimo v socialno delo. Proti toku smo, drugače moramo delati.

Ustvariti moramo pogoje v naši državi. Ustvariti drugačno socialno politiko. Zahtevati to moramo. Izumite novo, izumite neznano. Delaj v odnosu perspektive moči tudi v odnosu do samega sebe.

V Murski Soboti dolge čakalne dobe za namestitev

25/10/2017

http://www.zurnal24.si/zdravje/aktualno/v-murski-soboti-dolge-cakalne-dobe-za-namestitev-299023

Pesem stare gospe iz doma starejših na Irskem

24/10/2017

Kaj vidite sestra,
kaj vidite sestra, kaj vidite.
Kaj mislite, ko me gledate?
Nespretna in nerodna žena,
že stara, brez moči,
ne sliši dobro in slabih je oči.
Drobi vso hrano in odgovarja,
ne uboga navodil in se po malem zanemarja.

Ne zmeni se za sporočene ji novice,
vsak dan izgublja čevelj ali nogavice.
Pusti, da se jo kopa, češe, da na stran,
in srečna je za vsak minuli dan.
Je to, kar mislite in se vam zdi?
Če je tako, odprite oči.
To, kar moja je podoba v vas,
je le privid, ampak to nisem jaz.
Naj vam povem, kdo sem jaz, ki tu sedi,
in se obnaša, kot želite vi.

Sem otrok, z brati in sestrami,
imam deset let in lepo mi je ob mami.
Dekle sem, staro šestnajst let,
ki sanja o ljubezni
in sreči, z obljubami več fantov onesreči.
Ko sem petindvajset jih imela,
sem dobila vse,
kar sem želela: moža, otroke, hišo srečno,
sem mislila, da vse je večno.

S štirideset leti mladost je že bežala,
a moževa bližina mi je pomagala.
Ob petdesetih vnučke sem dobila,
in spet sem se igrati naučila.
A izgubila sem moža,
bodočnosti bojim se črne,
kako naenkrat vse se obrne.
Mladi morajo živeti zase,
jaz pa mislim na nekdanje čase
in na ljubezen, ki sem jo poznala.

Sedaj sem stara žena,
spremembe so kot kruta mora,
saj v vaših sem očeh že malo nora,
telo se guba, vedno bolj se sklanja,
kje lahkotnost je nekdanja?
Kjer srce bilo je, zdaj je skala.
A v tej lupini je še deklica ostala
in včasih žalostna mi duša zadrhti,
spominjam sreče se in težkih dni.

Še enkrat ljubim in živim
in mislim na nekdanje čase,
kako smo jih lepo živeli,
kako prehitro so nam odleteli.
Vem, da zame spremembe več ne bo nobene,
a odprite, sestra, oči,
ne glejte starke, glejte mene!